Kot bi bilo včeraj se spomnim izkušnje izpred 20 let, ko sem kot osem letna deklica na sprehodu s svojo psičko srečala mimoidočega gospoda z zlatim prinašalcem. Že takrat se mi je zdelo, da bi pes moral imeti družbo svoje vrste, zato sem želela, da se povohata. Preden sta se z nosovi dotaknila en drugega, je gospod povlekel svojega psa nazaj in izrekel slavni stavek o kosmatih ušesih, ki ga takrat nisem razumela. Doma so mi pojasnili, da v prenesenem pomenu to pomeni, da je pes nepredvidljiv. Spomnim se zmede, ki je takrat nastala v moji glavi.

Kako nepredvidljiv? Nisem mogla razumeti. Pse sem vedno razumela na ravni, ki jo težko opišem. Čutila sem jih. Vedela sem, o čem »razmišljajo«. Čutila sem neznosno potrebo po tem, da za njih skrbim. Na morju pri Noni sem vedno prebirala knjigo z opisom vseh po FCI standardu priznanih pasem in sanjarila o tem, kako so vsi ti psi moji. Kako jih sprehajam, negujem, vzgajam. Že kot otrok sem s svojo psico in psi svojih sorodnikov razvila odnos spoštovanja in zaupanja. Opazovala sem jih, kako komunicirajo med seboj, kako se spoznavajo, igrajo. Zame nikoli niso imeli kosmatih ušes.

Mnogo let kasneje, ko sem kot dijakinja in potem študentka za hobi sprehajala pse svojih prijateljev, sem se začela srečevati s prvimi vedenjskimi težavami teh psov. Psička, za katero sem mislila, da jo imam pod popolno kontrolo in da jo razumem, mi je »brez opozorila« (seveda so bili znaki, ampak jih nisem znala brati) na sprehodu napadla mladiča. Tudi takrat nisem začela verjeti v »kosmata ušesa«, ampak sem se začela spraševati kaj je šlo v komunikaciji med nama narobe.

Ko sem zaključevala študij, sem začela razmišljati o tem, da bi imela ponovno svojega psa in tako je v moje življenje prišla Bonnie, maskota mojega podjetja in moja desna roka. Od prvega dne zelo dominantna in trmasta psica, ki mi je zamajala temelje »znanja«, za katere sem verjela, da jih imam.

Karakterno je bila popolnoma drugačna od Tyre. Psom se ni izogibala, ampak jih je iskala. Repa ni nikoli spuščala, ampak je ob srečevanju s psi dodala še greben. V tistem času sem bila obsedena s Šepetalcem psov (Cesarjem Millanom) in posledično obsedena tudi z dominanco nad psom in položajem njegovega repa.

Prva dva meseca, ko bi morala s svojo mladičko najbolj uživati, sem z njo trpela. Med nama ni bilo nobenega odnosa. Mirne vesti lahko rečem, da je nisem marala. Bila mi je naporna in me je izčrpavala. V takih trenutkih se moram iz dna srca zahvaliti vesolju, da mi je poslalo najboljšo mamo na svetu, ki v takih situacijah vedno ve kaj reči in me postaviti na realna tla. »Z razlogom si dobila ravno njo. Nehaj se koncentrirati samo na slabo. Sprejmi jo takšno, kot je in začni z njo uživati. Ne bo več dolgo mladič.« To me je popolnoma streznilo.

Odločila sem se, da si bom v glavi prevetrila vsa prepričanja, ki jih imam o psih. Cesarja sem dala na stran in začela iskati še druge. Takrat sem na internetu našla zelo dober članek, ki me je zadel kot strela z jasnega. Še danes ne vem, kdo ga je spisal in to obžalujem. Ta človek je rešil moj odnos z Bonnie. »Dominanca ni agresija. Ni patološka. Je popolnoma naravna.« v povezavi s »Pes loči med psom in človekom. Pes je lahko dominanten v odnosu do psov in kljub temu sledi človeku« je sprožilo v meni »aha« efekt. Tako logično je bilo. Tako smiselno. Moja Bonnie je naravni vodja. S to idejo sem analizirala dva meseca najinega skupnega življenja in nenadoma videla popolnoma drugačno sliko.

Vedno je bila dominantna, nikoli agresivna. Že kot mladič je v krdelu psov (beri naključnih mimoidočih psičkov, katerih lastniki smo se zbirali na travniku poleg Betnavskega gozda) želela nenehno ustavljati vznemirjene pse. To sem vedela že prej. Tisti pomembni del, ki ga nisem opazila, in to me čudi še danes, pa je dejstvo, da mi je že pri dveh mesecih brez povodca brezpogojno sledila iz krdela, ko sva to družbo zapuščali. Sledila mi je povsod. Povodec sem imela samo tam, kjer sem ga potrebovala zaradi drugih. Kako tega nisem opazila prej?

Z dnevom tega spoznanja sem se nehala obremenjevati s položajem njenega repa in se prepustila. In takrat se je med nama razvil odnos, ki ga težko opišem z besedami. Še danes je moja desna roka, ki mi pomaga voditi vsako krdelo. Zanimivo je tudi to, da sta se s Tyro povezali praktično takoj. Psica, ki ni marala psov in psica, ki od kotitve dalje nosi kronico sta funkcionirali kot unija. In jaz ponosna z njima.

Istočasno je prišel v moje življenje kot začasnik moj Loki. Krvni brat Ree in Thora ni bil niti približno podoben temu, kar sta bila takrat onadva. Pes z ogromno energije, željo po delu, dominanten, predvsem pa nekompatibilen z večino psov. Priznam, da ga nisem sprejela z veseljem, ampak sem delala uslugo vzreditelju, ki ga ni imel kam namestiti. Pes je do starosti slabih dveh let menjal tri lastnike, zaradi česar je bil nestabilen, zmeden in posledično nevaren okolici. Kar nas je dobilo popolnoma nepripravljene in zaradi česar je na koncu tudi ostal, pa je bilo dejstvo, da so se s Thorom in Reo prepoznali.

Od prvega dne naprej so bili nerazdružljivi. Delili so vse, tudi igrače in hrano. Thor je ob Lokijevi prisotnosti postajal bolj samozavesten, med tem ko se je Loki preko Thorove umirjene in nežne energije začel postopno umirjati. Njuna unija me je spominjala na unijo Tyre in Bonnie. Bila sta popolno nasprotje, skupaj pa popolna celota. In tako je dobil dom.

Prevzgoja Lokija je bila zame velik zalogaj, saj nikoli pred tem nisem imela karakterno močnega samca. Paradoks pa je, da je Loki v vsej tej svoji trmoglavosti in dominantnosti zelo občutljiv na energijo in da se odziva samo na mirnost in doslednost. Prisilil me je v to, da sem se začela zavedati lastnega psihičnega stanja in govorice energije, s čimer mi je odprl novo dimenzijo dela s psi.

Takrat sem začela delati na sebi in na kontroliranju svojih impulzov. Počela sem nekaj, kar počnem še danes. Konstantno samorefleksijo lastnega psihičnega stanja. Kdo si v tem trenutku? Kako se počutiš? Kakšno energijo oddajaš? Ni se ustavilo tukaj. Začela sem analizirati tudi ljudi okoli sebe.

Na evalvacijah za šolske programe, ki jih ponujam, počnem veliko več od tistega kar je očitno na prvi pogled. Med tem, ko poteka pogovor med mano in potencialno stranko, ko stranka opisuje psa, izkušnje, svoje cilje in želje, jaz natančno analiziram njeno »hrbtno« stran. Kdo si? Si samozavestna, nesamozavestna, prestrašena? Oklevaš? Me dojemaš kot enakovredno sogovornico? Imaš morda kompleks večvrednosti v smislu »30 let imam pse«? Kako sediš, kakšen je položaj tvojih rok, si odprta, nagnjena naprej? Se zapiraš, križaš roke in noge? Kako dolgo me poslušaš? Me poslušaš zavzeto ali te izgubim po nekaj sekundah? Si impresionirana ali oddajaš občutek dvoma? Na podlagi vseh teh informacij prilagodim svoj odnos do stranke in sestavim načrt dela.

Hitro se je začelo dogajati, da so me stranke po uri vodene socializacije pocukale za rokav z različnimi vprašanji, ki so se nanašala na vzgojo psa. Bodisi hoja na povodcu, bodisi odpoklic, ločitvena tesnoba, pretirano vznemirjenje ob prihodu obiskov, ipd. Veliko ljudi me je vprašalo za mnenje o dobri pasji šoli.

Na žalost je realnost taka, da po mojem mnenju dobre pasje šole, ki bi ljudem ponudila praktično znanje za vodenje psa v vsakodnevnem življenju, v Mariboru pač ni. Nenehno preusmerjanje pozornosti s hrano in klasična poslušnost sta del šolanja, nikakor pa nista realno uporabna v vseh praktičnih življenjskih situacijah.

Zato sem se odločila, da v tem delu Slovenije zapolnim to vrzel in lastnikom psov pomagam do želenega cilja, ki ni izpit BBH ampak tisto praktično (beri umirjenega, skuliranega, stabilnega psa ki bo v vseh situacijah sledil vodniku, ki bo lahko šel zraven na dopust ali na izlet, ki ne bo vlekel na povodcu, ki ne bo pobegnil k vsakemu psu in tako dalje).

S pomočjo Katje Železnik, ki mi je kot mentorica v sklopu shadow programa predala znanje o pressure release teoriji, katere idejna vodja je Heather Beck (K9 Lifeline), sem dodelala svoje znanje in izkušnje v praktičen program, preko katerega pomagam lastnikom razumeti psa in njegove primarne potrebe. Ljudem pomagam spregledati čez predsodek o kosmatih ušesih. Učim jih brati interakcijo psov in komunicirati s psom na nivoju, ki je zanj popolnoma naraven in logičen.